Razvijanje otrokove motivacije za branje v domačem okolju

mag. Nataša Bucik

Danes številne tuje in domače raziskave pismenosti kažejo, da problem pismenosti nikakor ni le v pomanjkanju sposobnosti, temveč tudi v pomanjkanju motivacije za branje. Motivacijo in interes za branje oziroma pozitiven odnos do branja postavljajo kot ključne za razvoj zgodnje, porajajoče se pismenosti in tudi za poznejši razvoj pismenosti v najširšem smislu. Raziskave, ki so proučevale uspešne bralce, so pokazale, da je za razvoj učinkovitega in zavzetega bralca pomembno razvijati otrokovo motivacijo za branje že v zgodnjem otroštvu, ko se pismenost začne razvijati – v t. i. obdobju porajajoče se pismenosti. Predšolskega otroka, ki sam še ne zna brati, lahko v svet knjig popeljejo le odrasli (starši, stari starši, vzgojitelji …) ali starejši sorojenci in prijatelji, ki že znajo brati. Skupno branje knjig oziroma branje v paru po mnenju strokovnjakov sodi med najpomembnejše dejavnosti v predšolskem obdobju, ki spodbujajo otrokov interes in motivacijo za branje.

Motivacija za branje in interes za branje

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s proučevanjem otrokovega branja, so že pred časom ugotovili, da so za branje potrebni tudi trud, vztrajanje in želja, kar jih je pripeljalo k vprašanju motivacije. Razlago pojma otrokova motivacija za branje bi lahko povezali z odgovori na številna, zelo različna vprašanja: Zakaj nekateri otroci z navdušenjem poslušajo ali berejo knjige, drugi pa ne? Zakaj nekateri otroci sami prosijo, da bi jim brali knjige, drugi pa ne? Zakaj hoče otrok poslušati isto zgodbo znova in znova? Zakaj otrok ne mara poslušati pravljic o princesah, od knjige o vesolju pa ga ne moremo »odtrgati«?

Začnimo z opredelitvijo bralne motivacije, ki sta jo oblikovali slovenski raziskovalki Sonja Pečjak in Anja Gradišar: »Bralno motivacijo pojmujemo kot nadpomenko za različne motivacijske dejavnike, ki spodbujajo človeka k branju, dajejo bralnemu procesu smisel in pomagajo posamezniku, da vztraja do cilja in si želi bralno izkušnjo še ponoviti (ponovno doživeti)

Strokovnjaki poudarjajo, da je motivacija večdimenzionalen pojav in da gre za skupek različnih motivacijskih dejavnikov, vključno z otrokovim interesom za branje, njegovim odnosom do branja ter njegovim vrednotenjem različnih bralnih dejavnosti. Motivacija za branje je pomembna hkrati kot rezultat bralne izkušnje in kot napovednik prihodnjih bralnih spretnosti in dosežkov.

Različni strokovni prispevki o motivaciji za branje zelo pogosto omenjajo delitev na notranjo in zunanjo motivacijo. Za notranjo motivacijo velja, da izvira iz notranjih potreb in želja posameznika, je bolj učinkovita in je pomembna, če želimo dalj časa trajajoč interes posameznika za branje. Zunanjo motivacijo pa spodbujajo zunanji dejavniki, na primer pohvala ali nagrada. Strokovnjaki so ugotovili, da notranje in zunanje spodbude različno vplivajo na različne otroke, vendar so enotnega mnenja, da so za vseživljenjsko branje nujne notranje spodbude.

Oglejmo si, na katere dimenzije in dejavnike motivacije za branje opozarjajo strokovnjaki, ki proučujejo njen razvoj pri otrocih v predšolskem obdobju in na začetku šolanja. Med najpomembnejše dejavnike notranje motivacije prištevajo interes za branje, saj so ugotovili, da notranja motivacija vznikne zaradi osebnega interesa in lastnih izkušenj, ki jih posameznik razvije v razloge za branje.

Interes lahko opredelimo kot osebno značilnost posameznika, ki se razvije po določenem času, je razmeroma stabilna in dolgotrajna nagnjenost, navadno povezana s povečanim znanjem in pozitivnimi vrednotami ter pozitivnimi čustvi do nekega področja, predmeta oziroma dejavnosti.

Če to splošno opredelitev interesa prenesemo na interes za branje, lahko rečemo, da posameznik razvije svoj osebni interes za branje takrat, ko postane branje zanj užitek, ko si želi prebrati knjigo, ko se iz prebranega nekaj nauči in mu prebrana knjiga predstavlja tudi samopotrditev. Gre za značilnost, ki se postopoma razvija skozi posameznikove pozitivne bralne izkušnje: skupno branje knjig v domačem okolju, vrtcu ali šoli, samostojno gledanje in branje knjig, skupni obiski v knjižnici, obiski pravljičnih uric, ustvarjanje ob knjigah, razprave in pogovori o prebranih knjigah … Ko govorimo o odraslem bralcu z razvitim interesom za branje, imamo v mislih posameznika, ki se sam odloča za branje knjige, ker ve, da mu bo to prineslo nekaj novega, morda zabavnega, da se bo iz knjige nekaj naučil in pridobil novo »izkušnjo«. Branje povezuje s prijetnim doživljanjem, užitkom in pozitivnimi čustvi. Pravi bralci navajajo, da je knjiga zanje »kot hrana«, da jih je tako »zagrabila«, da so jo morali prebrati do konca … O prebranih knjigah se radi pogovarjajo, svetujejo prijateljem, naj preberejo določeno knjigo.

Interes ima pomembno usmerjevalno vlogo – za branje knjige se odločiš, ker te zanima, ker si s knjigami že imel pozitivno izkušnjo in si želiš tako izkušnjo ponovno doživeti. Strokovnjaki poudarjajo usmerjevalno moč interesa tudi v vsakdanjem življenju. Okrog nas je na milijone podatkov in dražljajev, ki jih morda sploh ne opazimo in nikoli ne postanejo naše izkušnje. Tisto, kar nas zanima, pa opazimo in želimo tudi bolje spoznati. Večina otrok v predšolskem obdobju še nima izoblikovanih izrazito specifičnih interesov in jih večinoma zanima veliko različnih stvari (narava, šport, lutke, risanje, računalniki …). Takim otrokom lahko ponudimo vsebinsko zelo raznovrstno berivo ter opazujemo, kako se na določeno tematiko odzivajo in jim o temi, ki jih bolj zanima, ponudimo še več knjig. Če otrok nima razvitih specifičnih interesov, je koristno izbirati knjige, ki so vsebinsko povezane z njegovim vsakdanjim življenjem, kjer se junakom (tudi živalim) dogajajo podobne stvari kot njemu in se lahko v knjigah »prepozna«.

Usmerjevalno moč interesa pa lahko s pridom izkoristimo pri razvoju otrokovega interesa za branje, če znamo interes za branje povezati z njegovimi drugimi interesi. To je še posebno pomembno pri otrocih, ki jih težko pritegnemo k skupnemu branju knjig. Če je pri takem otroku v nekem obdobju v ospredju določen interes (na primer za šport, nogomet, balet …), je pomembno in koristno, da ga uskladimo z njegovim bralnim interesom. V tem obdobju ga bodo verjetno najbolj zanimale prav knjige o tem področju. Vzemimo primer otroka, ki ga zelo zanima nogomet, vse ostalo pa se mu zdi manj pomembno. Tak otrok bo med knjigami v izložbi knjigarne ali na policah v knjižnici zagotovo najprej opazil knjigo o nogometu. Če ga želimo pritegniti k branju knjig, bo ključno, da v knjižnici poiščemo čim več knjig, ki  so povezane z nogometom ali vsaj s športom. Če je le mogoče, poiščimo (knjižničarji nam bodo z veseljem pomagali) različne literarne zvrsti, od zgodbic in pesmic, ki pripovedujejo o otrocih ali živalih, ki igrajo nogomet, do knjig, ki predstavljajo slavne nogometaše. V eni od raziskav navajajo zanimiv primer o dečku, ki je doma zelo užival pri skupnem branju, dajal pobude za skupno branje, pogosto tudi sam gledal in »bral« knjige, saj so bile to knjige, ki so bile povezane z njegovim takratnim edinim interesom – vesoljem. Starši so ocenili, da otrok kaže zelo velik interes za branje. Hkrati pa je vzgojiteljica v vrtcu ocenila, da ta otrok ne kaže interesa za branje, ker ga knjige ne zanimajo, ker ne daje pobud za skupno branje, med skupnim branjem največkrat ne posluša, ne sodeluje in raje počne kaj drugega. V pogovoru z dečkom je raziskovalka odkrila, da je ključno za njegovo odklanjanje knjig v vrtcu to, da so med knjigami na policah v vrtcu »same knjige o živalih, pa pesmice in pravljice« ter da vzgojiteljica »bere samo pravljice o kraljičnah in princesah«, kar pa njega v tem obdobju nikakor ni zanimalo. Ta primer kaže, kako pomembno je za razvoj interesa za branje otrokom omogočiti individualno skupno branje, saj lahko le tako zares izkoristimo njihov osebni interes. Vzgojiteljica v vrtcu pri skupinskem branju žal ne more upoštevati osebnega interesa vseh otrok hkrati in zato ta pride redko na vrsto. Staršem moramo ta vidik posebej poudariti in jim pojasniti, da so prav oni tisti, ki lahko tu odigrajo pomembno vlogo, saj lahko pri skupnem branju povežejo različne otrokove interese.

 

Vir: Bucik, N. (2009). Razvijanje otrokove motivacije za branje v domačem okolju V: Branje za znanje in za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Str. 1726. (Članek objavljen s privoljenjem Andragoškega centra Slovenije.) 

Berite dalje
Stvari, ki nas zanimajo, so lahko tudi naporne in težke (npr. alpinizem), pa jih vendarle počnemo z užitkom. Enako velja za branje. Če otroka zanima branje knjig in pri tem uživa, mu tudi poslušanje zahtevnejšega besedila ne bo naporno. Strokovnjaki poudarjajo, da je za motivacijo pomembno otrokovo zavedanje, da bo lahko kos neki izkušnji. Tako moramo biti na primerno težavnost besedila seveda pozorni tudi pri izbiri knjig, ki jih beremo skupaj s predšolskimi otroki, ki še ne znajo samostojno brati. Otroka na primer zelo zanimajo dinozavri in bi rad o tem izvedel čim več, zato si želi v knjižnici izposoditi čim več knjig o dinozavrih. Spodbudimo ga, da si izbere različne knjige, med njimi so lahko tudi take, ki so besedilno zahtevnejše, pa so dobro in bogato ilustrirane. Knjige, za katero starši presodimo, da je za otroka besedilno prezahtevna, otroku ni treba brati, temveč si skupaj ogledujemo slike, preberemo ali pojasnimo pa mu le tisto, kar bo lahko razumel. Ob naši pomoči in razlagi se bo iz take knjige naučil marsikaj novega in potešil svojo radovednost, kar je zanj zelo spodbudno. Otrokova aktivna vloga med takim branjem spodbudi njegovo kompetentnost, to je občutek, da je sposoben in učinkovit pri skupnem branju, ki je eden od pomembnih dejavnikov motivacije za branje. Priporočamo pa, da si otrok v knjižnici poleg zahtevnejših knjig izposodi tudi take, ki so zanj razvojno primerne in jih bomo lahko skupaj v celoti prebrali.

Iskanje »prave« knjige je težko, vendar se pri izbiri velja potruditi. Strokovnjaki namreč ugotavljajo, da pri knjigi, ki je za otroka prevelik izziv, nastopi zaskrbljenost; če je izziv premajhen, pa nastopi dolgočasje. Ko vzgojiteljice in učiteljice priporočajo knjige za branje doma (bodisi skupno branje ali v šoli samostojno branje), bi morale upoštevati tudi ta vidik, saj različno izkušeni poslušalci in različno izkušeni bralci berejo tudi različno zahtevne knjige. Če za domače branje ne ponudimo izbora različnih knjig tudi glede na zahtevnost besedila, so lahko odzivi na eno samo ponujeno knjigo različni prav zaradi posameznikovih različnih bralnih izkušenj in spretnosti. Enako besedilo različni otroci različno sprejemajo. Zakaj je tako pomembno, da se besedilo in otrok »ujameta«? Razumevanje besedila je procesiranje (sprejemanje) informacij, kjer je ključno, da otrok besedilo posluša (prebere) in mu sledi. Do razumevanja ne more priti, če otrok ne more slediti besedilu, ker na primer ne razume cele vrste preveč abstraktnih besed. Enako velja za besedilo, ki otroka vsebinsko ne zanima in mu zato preprosto ne želi posvetiti pozornosti (spomnimo se dečka, ki so ga zelo zanimale knjige o vesolju, pravljic o kraljičnah pa sploh ni želel poslušati). Tudi prelahkemu besedilu nočejo slediti, ker se jim zdi dolgo časno ali pa je, kot sami pojasnijo, »preotročje« oziroma »za majhne otroke«. Pregovor: »Konja lahko pripelješ k vodi, ne moreš pa ga prisiliti, da bo pil.«, ponazarja tako situacijo. Otroku lahko beremo knjige, vendar to ni dovolj, poskrbeti moramo, da bo za branje motiviran, da bo užival, si želel poslušati ali brati ter bo prebrano tudi razumel. Za motivacijo je pomembno, da ima posameznik jasen in določen cilj – npr. osvojiti vrh hriba ali prebrati knjigo, saj le na ta način dobi povratno informacijo o svoji uspešnosti – pri čemer ni pomemben sam cilj, pomembna je dejavnost, ki nas pripelje do tega cilja.

Otrokova aktivna vloga je ključna še za eno od pomembnih komponent motivacije, to je avtonomnost in svobodo. Otrokom je treba omogočiti, da si med množico knjig sami izberejo tisto, ki jih zanima, saj prav priložnost za izbiro (avtonomnost in svobodo) spodbudi njihovo motivacijo za branje. Starši pogosto sprašujejo, ali naj oni določijo, kaj bodo otrokom brali. Tisti, ki to počno, utemeljijo svojo odločitev s tem, da otroci ne vedo, kaj je dobro zanje, kaj je kakovostno in kaj ne. Kar seveda drži. Drži pa tudi to, da ne moremo pričakovati, da bodo otroci pokazali interes za branje nečesa, kar se jim ne zdi zanimivo ali uporabno. Naloga staršev je, da otrokom pomagajo najti pravo pot, da bodo njihovi cilji skladni z njihovimi interesi in sposobnostmi. Z napačnim pristopom lahko celo »ubijemo« otrokov interes za branje, zato moramo biti pri izbiri beriva zelo preudarni.

Priporočamo, da se pri skupnem obisku v knjižnici starši z otrokom dogovorijo, da si izbere kakšno knjigo on sam, nekaj knjig pa izberejo oni. Pomoč pri izbiri gradiva lahko staršem in otrokom v knjižnici ponudijo knjižničarji. Otroka je dobro čimprej navaditi, da se posvetuje s knjižničarjem, kje imajo knjige o temi, ki ga zanima, in so hkrati primerno zahtevne za njegovo starostno stopnjo. Ko prinesemo knjige iz knjižnice domov, spet poskrbimo, da bo otrok aktivno vključen v procesu in mu ponudimo, da on določi vrstni red, po katerem bomo prebrali izposojene knjige. Otroku daje priložnost za izbiro občutek, da je samostojen, hkrati pa se tako res uči izbiranja in odločanja. Če mu katera od izposojenih knjig ni všeč, ga ne silimo k poslušanju, temveč naj raje izbere drugo. Če mu bo katera zelo všeč in bo hotel, da jo naslednji in še naslednji dan ponovno preberemo, ni s tem nič narobe. Želja po ponovnem branju kaže namreč, da je otroku knjiga res všeč, da ga je navdušila in vzbudila njegov interes. Knjigo bo ob vsakem novem branju doživljal drugače in skozi njene različne plasti. Ob prvem branju so ga morda pritegnile ilustracije, ob drugem ga bo bolj zanimala zgodba, ob tretjem bo pozoren na podrobnosti v ilustraciji, pri četrtem bo že povzemal določene besedne zveze ali rime … S knjigami, ki jih želi slišati večkrat, se bralec »poveže« in postanejo njegove najljubše knjige. V raziskavi, kjer so med učenci proučevali razlike med uspešnimi in manj uspešnimi bralci, so ugotovili, da se ti učenci med drugim razlikujejo tudi po tem, da so imeli uspešni že v predšolskem obdobju celo vrsto najljubših knjig, manj uspešni pa so jih navedli le redko.

Otrokovo aktivno vlogo, ki je pomembna za njegovo motivacijo za branje, lahko starši spodbujajo tudi med skupnim branjem, ki poteka kot sodelovanje in komunikacija odraslega z otrokom. Otrokovo pozornost ter njegovo razumevanje besed ali vsebine naj med branjem »preverjajo« s postavljanjem različnih vprašanj, ga spodbujajo, da pokaže dogajanje na ilustraciji, ki spremlja besedilo, ipd. Pomembno je, da tudi pri pogovoru ob branju starši sledijo otrokovemu interesu, saj le tako zares povečajo njegovo sodelovanje.

Za interes za branje je značilna tudi pozitivna čustvena usmerjenost, torej pozitivna čustva, povezana z branjem in knjigami. Pri tem gre tako za pozitivna čustva, povezana s samo vsebino knjige, kot tudi za pozitivno čustveno atmosfero med skupnim branjem, ko otroci in starši doživljajo skupno branje kot prijetno, varno in čustveno toplo dogajanje. Če je skupno branje poseben čas, ko so starši in otrok skupaj, lahko to poveča interes otroka, saj bodo otroci skupno branje povezali s prijetnim druženjem s starši in si želeli tako situacijo ponoviti. K bolj pozitivnemu doživljanju bralnega doživetja prispeva tudi navdušenje odraslih pri skupnem branju, saj s tem kažejo otroku, da je skupno branje tudi zanje prijetno in privlačno. Pozitivna čustvena atmosfera med branjem je za otroka hkrati tudi model, da je branje lahko prijetno in zanimivo doživetje. Ključen pogoj za pozitivno čustveno atmosfero med skupnim branjem je seveda pozitiven, varen in topel odnos med otrokom in starši nasploh. Če je odnos med staršem in otrokom negotov, ima morda odrasli težavo s tem, kako približati vsebino otroku ter mu omogočiti zadovoljstvo, kar lahko posledično zmanjša otrokovo vključenost v branje. Branje knjig je socialni proces, vtkan v socialnočustveni in kulturni kontekst, zato se te spretnosti razlikujejo. Mnogi starši si želijo ustvariti tak odnos z otrokom, vendar ne znajo ustrezno pristopiti k otroku. Takim staršem je treba pomagati ter jim ponuditi strokovno pomoč, da se bodo lahko tega »naučili«.

 

Odnos do branja

Poleg interesa za branje se kot pomemben element motivacije za branje kaže tudi otrokov odnos do branja, ki vključuje tudi t. i. vrednostno usmerjeno valenco – pomembnost, ki  jo posameznik pripisuje branju in knjigi. Odnos do branja je najpogosteje opredeljen kot sistem občutkov, ki se nanašajo na branje in povzročijo, da se posameznik odloči za branje ali se branju izogne. Odnos do branja je čustveno obarvan, vendar vključuje tudi spoznavne dimenzije in sloni na posameznikovih bralnih izkušnjah.

Strokovnjaki so ugotovili, da obstaja splošen odnos do branja, ki ga sestavlja vrsta specifičnih odnosov: odnos do literarnih zvrsti (tako na primer imajo eni radi pesmi, drugi jih ne marajo, enim so všeč pravljice, drugim ne …), do posameznih avtorjev, ilustratorjev … Lahko se razteza od zelo negativnega do zelo pozitivnega odnosa do branja in knjig.

Pozitiven odnos do določenega knjižnega junaka, ki je otroka prevzel ob branju prve knjige, lahko povzroči, da si želi otrok prebrati vse knjige s tem junakom; če pa junak na otroka pri prvem branju ni naredil vtisa, bo zavračal tudi vse druge knjige o tem junaku (»Je brezvezen.«). Pozitiven odnos do branja tudi ne pomeni, da ima posameznik pozitiven odnos do vseh literarnih žanrov ali da so mu všeč vsi avtorji ali ilustratorji. Tako kot odrasli imajo tudi otroci različne preference: imajo »svoje« junake, svoje avtorje in svoje ilustratorje. Nekateri so navdušeni nad različnimi zvrstmi literature, od pesmi, pravljic do dramatizacij, drugi pa radi poslušajo le kratke zgodbe in poljudne knjige o živalih. Prav nič nenavadnega se nam ne zdi, če nam odrasli razloži, da je strasten bralec, vendar bere izključno znanstveno fantastiko in ga druge zvrsti literature sploh ne zanimajo. Tako tudi ni nič nenavadnega, če se tak izrazito ozek interes pojavi pri otroku, in ga zato ne smemo siliti k branju druge literature. Seveda pa mu poskušajmo svetovati in pokazati, koliko različnih zanimivih področij se skriva v knjigah, in ga spodbudimo, da poskusi še kaj drugega, kar ga morda prav tako zanima. V takih situacijah še posebej priporočamo obisk knjižnice, kjer otrokom najlažje pokažemo, kako lahko prav s knjigami potešijo svojo radovednost. V knjižnici se igrajmo igrico iskanja odgovorov na različna, tudi bolj nenavadna vprašanja. Otrok naj pove, kaj ga zanima, nato pa poskušajmo skupaj z njim (seveda lahko tudi ob pomoči knjižničarja) v knjigah ali revijah poiskati odgovor.

Za otrokov pozitiven odnos do branja je poleg razumevanja, da branje knjig prinaša nova znanja, ki jih običajno hitro osvojijo, pomembno še razumevanje, da je lahko branje tudi vir užitka, zabave in sprostitve. To lahko spozna v domačem okolju, če ima okrog sebe starše ali druge (stare starše, sorojence …), ki uživajo v branju, ki z navdušenjem pripovedujejo o prebranih knjigah, ki branje knjig doživljajo tudi čustveno (s smehom, jezo ali celo z jokom).

Posameznikov odnos do branja je proces, ki je odvisen od neposrednega vpliva bralnih izkušenj. Kot primer vpliva neposrednih bralnih izkušenj na odnos do branja navedimo bralca, ki vzame prvič v roke knjigo nekega avtorja. Če mu bo knjiga všeč, bo imel do tega avtorja pozitiven odnos, sicer pa ne. Če mu je avtor všeč, se bo lotil tudi branja druge knjige istega avtorja, če mu avtorjev način pisanja ne ustreza, pa bo drugič njegove knjige na polici raje »preskočil«. Pri tem je treba upoštevati še dvoslojnost odnosa do branja. Pozitivna izkušnja z novim avtorjem lahko poveča posameznikov pozitiven odnos do branja na specifičnem nivoju (odnos do tega avtorja), hkrati pa lahko vpliva tudi na splošnem nivoju in poveča njegov pozitiven odnos do branja nasploh. Seveda velja enako tudi za negativno izkušnjo. Če ne pretirano navdušen bralec dobi v roke knjigo, ki mu sploh ne ustreza, si bo s tako knjigo le še utrdil prepričanje, da »branje res ni nič posebnega«, in svoj čas raje preusmeril na nekaj, kar mu bolj ugaja. Če se otrok in knjiga »povežeta« in otrok doživi bralno izkušnjo kot osebno pomembno, potem bodo tudi njegova prepričanja o branju knjig pozitivna.

Na otrokov odnos do branja pa seveda vplivajo tudi prepričanja o kulturnih normah v njegovem okolju, ki se nanašajo na branje (pogojeno s tem, da si posameznik želi ugoditi tem normam). Če je v okolju, kjer otrok živi, branje vrednota, je večja verjetnost, da bo branje tudi on vrednotil pozitivno. Med družinami so velike razlike v prepričanjih o pomenu branja. Študije, ki so proučevale prav povezanost med prepričanji staršev ter otrokovo motivacijo za branje, kažejo, da so priložnosti, ki jih starši ponudijo otrokom za branje doma, povezane z njihovim vrednotenjem branja. Prepričanja staršev posredno vplivajo na otroke preko njihovega vedenja, lahko pa vplivajo tudi neposredno – starši, ki imajo negativen odnos do branja, in otroke, ki berejo, odvračajo od branja, češ da je »branje zapravljanje časa«, s tem zagotovo ne spodbujajo pozitivnega odnosa in interesa za branje. Ena od pomembnih komponent za spodbujanje otrokove motivacije za branje je namreč tudi pripadnost, to je težnja posameznika po sodelovanju v dejavnostih, ki so pomembne za druge v njegovem okolju (doma, v vrtcu …). Otroci, ki radi sami gledajo knjige, ki radi poslušajo, ko jim drugi berejo, ter sami predlagajo skupno branje knjig, prihajajo iz družin, kjer domači radi berejo, kjer je branje vrednota in kjer otroku ponujajo vrsto bralnih dejavnosti. Občutek pripadnosti taki družini ima pomembno vlogo za otrokovo motivacijo in interes za branje. Otroci radi počno stvari, ki jih drugi v okolju pozitivno vrednotijo, saj želijo ugajati in so radi pohvaljeni. Seveda velja to tudi za negativne vplive. Če okolje ne podpira branja, ga otrok ne more prepoznati kot vrednega. Morda se tak otrok celo boji, da ga bo kdo okaral, da »zapravlja čas«, če bi s svojim interesom za branje izstopal od ostalih.

Pri medgeneracijskem prenosu pismenosti je odločilen mehanizem prav prenos užitka ter zavzetosti za branje. Starši naj na otroke prenesejo sporočilo, da je branje prijetno, zabavno, pomembno in koristno, kar še posebej velja za zgodnje otroštvo, ko otrok še ne zna brati in mu lahko knjige približajo le odrasli. Pomen, ki ga starši pripisujejo branju, ter odnos, ki ga gojijo do branja, se odraža tudi v domačem bralnem okolju: prisotnost knjig, ki so v lasti družine, izposojenih knjig iz knjižnice, revij, časopisov ipd. Seveda pa ni pomembno le, kakšna bralna gradiva za razvoj pismenosti ima družina doma, temveč tudi to, kaj z njimi počnejo.

Starši, ki imajo pozitiven odnos do branja in so tudi sami bralci, znajo bolje vključiti in spodbuditi svojega otroka k branju, zbuditi njegov interes za knjige in branje ter ga tudi ohranjati. Če branje za starše same ni vir užitka in zadovoljstva, morda sploh ne vedo, kako naj otroku prikažejo knjige kot zanimive in prijetne. Ključen dejavnik za kakovostno branje zgodb, ki lahko pri otroku spodbudi interes za branje, je prav način, kako starši otroku posredujejo bralne izkušnje, kako prepoznajo otrokove interese, kako branje prilagodijo in povežejo z otrokovimi osebnimi izkušnjami, predstavami in spoznanji. Če starši sami niso imeli pozitivnih izkušenj z branjem, je ključno najprej njim pomagati razumeti, zakaj je branje pomembno za otroka in zanje. Še posebej jih velja opozoriti, da svoj odnos do branja prenašajo na otroka. Če ta ni pozitiven, bo otrok težko razvil interes in motivacijo za branje, kar je lahko ovira za uspešen razvoj bralca. Staršem je treba pojasniti, da morajo otroku pomagati pri spoznavanju pozitivnih plati branja, če želijo, da bo njihov otrok uspešen bralec in si s tem ustvaril temelje za uspešno učenje.

Vzgojiteljice se morajo zavedati, da mnogi starši ne vedo, kako spodbuditi otrokov interes za branje, in jim je treba pri tem pomagati. Še posebej pomembna je pomoč pri tistih otrocih, kjer vzgojiteljica v vrtcu opazi, da otroka knjige in skupno branje sploh ne zanimajo. Pomembno je staršem ponuditi pomoč, saj na ta način dobijo več samozavesti za pomoč otroku. Seveda pa mora vzgojiteljica prepoznati, da mnogi starši niso izurjeni bralci in zato oni sami niso motivirani za branje otroku.

 

Zakaj je pomembno razvijati otrokovo motivacijo in interes za branje

Zakaj je interes pomemben? Strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja razvoj interesa za branje postavljajo med najpomembnejše cilje vzgoje in izobraževanja ter poudarjajo, da je zgodnji interes za branje ključen za kasnejši razvoj otrokove pismenosti. Ugotavljajo, da lahko otrokov interes za branje ob ustreznih bralnih spodbudah v okolju razvijemo že v zgodnjem otroštvu. Če upoštevamo pomembno značilnost interesa, da je razmeroma stabilna in dolgotrajna nagnjenost, lahko zgodaj razvit interes za branje predstavlja dobro osnovo za uspešen bralni razvoj otroka. Dognano je, da se visok interes za prebrano odraža v boljšem razumevanju prebranega. Otroci si besedilo, ki jih zelo zanima in pri katerem uživajo, bolje zapomnijo. Raziskave, ki so proučevale razumevanje prebranega, so pokazale, da so učenci besedilo, ki jih je zanimalo, ocenili kot lahko, besedila, ki jih niso zanimala, pa so ocenili kot dokaj težka.

Interes za branje je eden od temeljev za notranjo motivacijo – ko posameznik razvije interes za neko dejavnost, postane to zanj užitek in sočasno predstavlja in vzdržuje tudi njegovo notranjo motivacijo. Raziskave šolajočih se otrok in mladine kažejo, da je prav razvita motivacija za branje ključna za razvoj uspešnega in učinkovitega bralca.

Še posebej pomembno se je zavedati, da interes za branje vedno »tekmuje« z interesom za druge dejavnosti (npr. s športom, računalniki, naravo, tehniko …). Odločitev za branje je vedno rezultat posameznikovega interesa za branje ter hkrati posameznikovega interesa do alternativne dejavnosti. Pri tem nikakor ne smemo zaključiti, da otrok nima interesa za branje, če se bo med dvema ponujenima dejavnostma, npr. zanimivo knjigo ali zanimivo računalniško igro, odločil za slednjo. Če so pri otroku v ospredju interesi za druge dejavnosti, se moramo torej prav odrasli potruditi, da te interese povežemo s knjigami in mu tako pomagamo, da razvije še interes za branje.

 

Kako prepoznamo in kako spodbujamo interes za branje pri otroku

Večina staršev se danes že zaveda pomena branja otrokom. Kot kažejo raziskave, starši uspešnih bralcev poudarjajo, da sta otrokova radovednost in interes za branje vzniknila prav ob skupnem branju doma. Strokovnjaki pa opozarjajo, da je zelo pomembno, da starši zaznajo oziroma prepoznajo otrokov interes za branje, saj poudarjajo recipročnost odnosa med skupnim branjem med starši in otroci. Otroci vplivajo na to, kako se starši vedejo do njih, starši pa vplivajo na otrokove izkušnje ter priložnosti. Ta recipročni odnos je še posebej pomemben pri motivaciji za branje. Tako na primer, otrok, ki so mu kot malčku pogosto brali, lahko raz- vije močan interes za branje. Svoj interes prenaša povratno nazaj na starše, ki mu prav zaradi tega omogočajo še večji dostop do raznolikih bralnih gradiv. Večja dostopnost gradiv namreč dodatno spodbudi otrokov interes za nadaljnje branje. Drugi otrok, ki so mu starši kot malčku prav tako začeli pogosto brati, je bil pri branju ves čas nemiren in ni bil pripravljen sedeti niti tako dolgo, da bi lahko starši prebrali zgodbo do konca. Starši so menili, da ga knjige ne zanimajo in mu niso brali več tako pogosto, zato je bolje razvil vrsto drugih interesov. Starši, ki verjamejo, da je njihov otrok zainteresiran za branje, mu raje omogočijo bogate bralne izkušnje kot starši, ki pri svojem otroku tega ne zaznajo. Tako na primer neka mama meni, da je otrok zainteresiran za knjigo le, če sam prosi, da bi mu brala; druga pa, če otrok pokaže, da med branjem uživa ob zgodbi.

Ključno je spoznanje staršev, da bodo otroci razvili pozitiven odnos do branja že v predšolskem obdobju, če bodo odraščali v bralni družbi, od malega pridobivali bralne izkušnje ter bodo obkroženi z bralnimi gradivi. Na ta način namreč lahko postanejo pozorni na bralna gradiva, razumejo njihovo rabo, razvijejo interes za branje in postanejo motivirani, da bi se tudi sami naučili brati. Nekateri otroci pokažejo že zgodaj interes za samostojno »branje«, pa četudi knjigo med samostojnim »branjem« obrnejo »na glavo«.

Raziskovalci ugotavljajo, da so mnenja staršev o tem, kako otroci izražajo svoj interes za branje, zelo različna. Po mnenju staršev največ otrok pokaže interes za branje tako, da sami prosijo, naj jim beremo, med skupnim branjem pokažejo, da radi poslušajo, se čustveno odzivajo na zgodbo ter zavzamejo dejavno ali besedno interaktivno vlogo med branjem. V eni od raziskav so na podlagi odgovorov staršev zbrali nekaj pokazateljev interesa za branje pri pet- do šestletnih otrocih:

  • otrok je pozoren, pazljiv na besede (npr. otrok sprašuje o besedah ali pokaže na besede, ki jih pozna),
  • otrok se pretvarja, da bere (npr. »bere« slike),
  • otrok pokaže splošen interes za knjige (vedno je imel rad knjige ali je »ves čas v knjigah«),
  • otrok že zna sam

Pri opazovanju otroka moramo biti previdni, saj lahko otroci pozorno poslušajo zgodbo, četudi se med tem igrajo z drugo igračo. Bežen opazovalec bi lahko prehitro zaključil, da tak otrok ne izraža interesa za branje. Šele pogovor o knjigi nam bo pokazal, ali je otroka vsebina pritegnila ali ne, ali je sledil besedilu ali ne.

Nekateri otroci med branjem mirno sedijo in poslušajo, drugi pa so ves čas nemirni, pa to še ne pomeni, da jih branje ne zanima. Marsikak otrok namreč nasploh težko usmeri pozornost za dalj časa, se težko umiri ali dalj časa sedi pri miru. Če bomo branje prilagodili otroku in mu brali večkrat po malo, toliko časa, dokler lahko ohranjamo njegovo pozornost, bomo kmalu opazili, da je tudi on zelo zainteresiran za branje.

Vzrok manjše pozornosti pri skupnem branju je lahko za otroka nezanimiva ali manj zanimiva vsebina knjige. Pomembno je, da otrok sodeluje pri izbiri knjige, da prisluhnemo njegovim interesom in jih povežemo z izborom knjig. Če otrok ne mara poslušati pravljic, še ne pomeni, da ne kaže interesa za nobeno knjigo. Kako presenečeni bomo, ko ga od knjige o gasilcih ne bomo mogli odlepiti. Pri t. i. nemirnih otrocih je izbor zanimive vsebine še posebej pomemben.

Pogosto se nam postavlja vprašanje, ali morajo biti knjige, ki jih otroku beremo v predšolskem obdobju, bogato ilustrirane. Raziskave so res pokazale, da otroci najbolj pozorno poslušajo in sodelujejo pri branju knjig, ki so bogato in realistično ilustrirane. Kljub temu pa otroci z velikim interesom poslušajo tudi zgodbe in pravljice z manj ilustracijami ali celo brez njih. Tu je seveda ključna vloga bralca ali pripovedovalca, ki mora brati besedilo tako, da otroka pritegne tudi z glasom. Monotono branje daljšega besedila brez ilustracij bo zanimivo le za redke otroke. Treba je namreč vedeti, da so pogosto prav ilustracije tiste, ki pritegnejo otrokov interes. Otrok v knjižnici ali knjigarni pri izbiri knjig ni pozoren na naslov knjige ali njeno vsebino, saj ne zna brati. Pri izbiri knjig ga vodi ilustracija – pogosto izbere tisto knjigo, kjer ga pritegne naslovnica, ker je bodisi privlačna in lepo narisana ali pa je na njej upodobljeno nekaj, kar otroka zanima.

Pri mlajšem otroku boste opazili, da raje gleda in bere knjige, ki so bogato ilustrirane, kjer ilustracija »komentira« besedilo. Pri takih besedilih otrok med branjem pogosto sam spontano kaže na predmete in komentira dogajanje na sliki. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da mu moramo ponuditi le bogato ilustrirane knjige. Pritegnejo ga tudi zgodbe in pravljice, ki so »nabite« z vsebino in si lahko »slike« pričara sam, v svoji domišljiji.

Eden od pokazateljev otrokovega interesa za branje je tudi, da nas otrok večkrat sam prosi, da bi mu brali. Vendar ne smemo posploševati. Otroki, ki mu starši in morda celo še drugi vsakodnevno berejo, ne bo pokazal dodatnega interesa za branje in bo, ker je tako vajen, čakal, da ga povabijo k branju odrasli. Drugi otrok pa ne bo prosil, ker morda sploh ni vajen skupnega branja. Vzrok je lahko tudi v tem, da knjige, ki so na voljo v domačem okolju, otroku niso več zanimive in si ne želi, da bi mu brali te knjige. Prav zato so koristni skupni obiski knjižnic, kjer si lahko otrok najde knjigo, ki ga zares zanima. Knjigo, ki si jo izbere sam, si bo zagotovo želel podrobneje spoznati, in nas bo prosil, da mu jo preberemo, ali pa si jo bo kar sam natančno ogledal.

Tudi to, da otrok sam gleda knjige, je eden od pokazateljev interesa za branje, vendar je treba tudi tu upoštevati različne situacije. Če ima otrok doma na voljo le malo knjig in revij, se lahko naveliča vedno znova gledati iste stvari, pa četudi so mu zelo všeč, in bo zato vedno redkeje samostojno gledal knjige. Poskrbeti moramo, da so otroku dostopne različne knjige, kjer bo našel take vsebine, ki ga zanimajo; te bo z veseljem najprej samostojno prelistal in »prebral«, potem pa prosil še koga od odraslih za skupno branje.

Nekateri otroci veliko raje poslušajo pripovedovanje, deklamiranje in petje, kot pa gledajo knjige. Običajno je to povezano z odraslimi, ki so dobri pripovedovalci in/ali pevci in znajo otroka brez knjige pritegniti k poslušanju. Tudi za te otroke lahko rečemo, da imajo interes za »branje«, saj zgodbe, pesmi … sprejemajo na svoj način. Pomembno je, da otroku vzbudimo interes za leposlovje in ga seznanimo s knjigami kot viri zanimivih zgodb, estetskih doživetij in drugih informacij. Tako bo kasneje, ko bo že znal samostojno brati, sam poiskal ustrezne pisne in slikovne vire.

Pri otrocih, ki zavračajo skupno branje, je koristno knjige uporabljati v različnih vsakodnevnih situacijah. V knjižnici si izposodimo različne priročnike, kuharice in ustvarjalne knjige. Z otrokom lahko skupaj kuhamo po otroški kuharici, ki je zabavno ilustrirana. Ponudimo mu, da sam izbere, kaj bomo kuhali, saj mora tako prelistati knjigo in si jo natančno ogledati. Ko kuhamo, uporabljamo kuharico, s čimer otroku neposredno pokažemo korist tiskane besede. Takšno skupno »branje« mu prinese še »nagrado«: dobro kosilo ali pecivo. Drugič si lahko na primer izposodimo knjigo, kjer so navodila za izdelavo lutk, in izdelamo lutke. Otroka lahko spodbudimo, da naredimo lutke, ki so povezane z eno od zgodbic ali pravljic, ki so mu bile do sedaj najbolj všeč ipd. Tretjič s knjigo v roki obiščemo nove kraje ali nabiramo gobe … Take sodelovalne situacije ter skupni izdelki (nagrade) pripeljejo otroka do spoznanja, da so knjige lahko koristne in še zabavne hkrati. Tudi tak pristop lahko spodbudi njegov interes za branje.

 

Vir: Bucik, N. (2009). Razvijanje otrokove motivacije za branje v domačem okolju V: Branje za znanje in za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Str. 17-26. (Članek objavljen s privoljenjem Andragoškega centra Slovenije.) 

Zakladnica bralnih dogodkov po vsej Sloveniji

Logotip v obliki NMSB 24 - Nacionalnega meseca skupnega branja 2024
Nagrajene knjige
previous arrowprevious arrow
citat21
citat20
citat19
citat18
citat17
citat16
citat15
citat14
citat13
citat12
citat11
citat10
citat09
citat08
citat07
citat06
citat05
citat04
citat03
citat02
citat01
next arrownext arrow
Share This
Skip to content