Učenje s televizijo

Znanje otrok se širi ves čas, predvsem zaradi njihove spontane radovednosti v zvezi z vsem, kar jih obdaja. Televizijske vsebine, ki vzbudijo njihovo radovednost, so dragocen pripomoček na poti učenja. Raznovrstne kakovostne oddaje za otroke skušajo vzbuditi zanimanje ali potešiti radovednost na najrazličnejših področjih (materni in tuj jezik, narava, medosebni odnosi, umetnost in ustvarjalnost, različne aktivnosti …).

Obilica govora o negativnih učinkih televizije na otroke povsem zatemni njen velik potencial na področju poučevanja. Otroci se lahko veliko naučijo že iz programov, ki so namenjeni zabavi, pravo moč televizije kot medija pa pokažejo programi, ki so namensko narejeni za izobraževanje.

Ne obstaja en način razlage, kako se otroci učijo s pomočjo televizije. Dejstvo je, da je gledanje televizije mnogo bolj aktiven proces, kot se zdi na prvi pogled. Njen vpliv na otroka je odvisen od stopnje njegovega miselnega razvoja. Vemo pa, da se otroci učijo s televizije predvsem po principu opazovanja in posnemanja.

Otroci se bodo več učili, če zbudimo njihov interes; od ponudbe na televiziji je odvisno, kaj se bodo naučili. Učenje je aktiven proces, otroku moramo ponuditi ustrezno učno okolje,  ki bo tako privlačno, da ga bo sam želel raziskati. Podobno je s televizijskimi oddajami – otrokom moramo ponuditi oddaje, ki bodo pritegnile njihovo pozornost in jih spodbudile, da bodo ob njih aktivni gledalci, ki bodo razmišljali o tem, kaj vidijo in slišijo.

Kako otroci gledajo televizijo?

Marsikdo je prepričan, da so otroci najbolj hvaležna publika, ker sprejmejo vse, kar jim ponudimo. Prav zato, da do tega ne bi prišlo, moramo pri otrocih razviti občutek, kaj je na televiziji zanje dobro in kaj ne (kakovostne oddaje, namenjene njihovi starosti). S pomočjo odraslih se učijo razumeti vsebino oddaje (o čem oddaja govori), ocenjevati njeno zanimivost (kako jo lahko povežejo s svojimi preteklimi izkušnjami, kaj novega jim sporoča) in se odločati, kateri deli programa so vredni njihove pozornosti (predvsem tisti, ki so namenjeni prav njim) in kateri ne. Od odraslih se navajajo oblikovati kriterije, po katerih ločijo med sabo različne žanre (zvrsti): ali je oddaja za otroke ali odrasle, ali je resna ali smešna, ali je informativna ali zabavna. Otroci se hitro naučijo, kaj je pomembno v oddaji, prepoznajo dramaturgijo (jasen potek zgodbe) in jih hitro zmoti, če določeni deli manjkajo (otroci predvsem ne marajo odprtih koncev, ki ne zaključijo zgodbe). Njihovo pozornost pritegnejo čustveni elementi, ki so za otroške oči še posebno privlačni: živali, ganljive teme (npr. nesreče živali, žalostni otroci), razlaga s pomočjo modela (npr. praktičen prikaz pojava), posebni učinki (nenavadni zvoki, vizualni triki), povabilo k sodelovanju (s pismi, risbicami ali preko interneta), ponovno prepoznane vsebine (poznani kraji, besede, ki jih otroci prepoznajo), prepoznavni in zanimivi detajli. Upad pozornosti povzročijo suhoparne razlage strokovnjakov, neprivlačne slike, nerazumljive vsebine (tuje, nerazumljive besede in prizori, npr. za otroka dolg, lep sončni zahod še nima romantične vrednosti), veliko govora, vsebine, ki   jih ne poznajo, odrasle teme in strokovnjaki, ki svojih razlag ne znajo približati otroškemu razumevanju sveta.

Televizija je otrokom koristna le, če jo razumejo. Zaradi razvojno pogojenih razlik v mišlje- nju, čustvovanju in zaznavanju otrok – pa tudi zaradi različnih izkušenj – pride do razlik v razumevanju zgodb – različno stari otroci bodo isti del oddaje zaznali in predelali na povsem različne načine. Seveda je njihovo razumevanje zgodb odvisno tudi od tega, kaj in koliko so se o gledanju televizije do takrat naučili. Zato je treba paziti, da otroci gledajo sami le oddaje, ki so primerne zanje. Starši pa so tudi tisti, ki morajo presoditi, ali ima njihov otrok dovolj znanja o televiziji in njenih vsebinah, da mu bodo oddaje koristile in ne škodile. Pri ogledu oddaj, ki jih otroci še ne razumejo pravilno in bi si lahko ravnanja v njih napačno razlagali, je še posebej pomembno, da so ob njih odrasli, ki se z njimi pogovarjajo o tem, kar gledajo. Skupno gledanje televizije je kot listanje slikanice: otrok in odrasli sedita skupaj na zofi in gledata oddajo na televiziji. Odrasli spremlja otrokovo gledanje, iz njegovega vedenja lahko opazuje, kako doživlja dogajanje na zaslonu: kaj ga pritegne, kaj vznemiri, kdaj mu pozornost upade. Ko otrok postavlja vprašanja, mu odrasli nanja odgovarja, lahko tudi tako, da mu z novimi vprašanji pomaga, da sam najde odgovor. Če otrok sam ne komentira, mu lahko odrasli zastavi vprašanje takrat, ko opazi, da je otroka nekaj posebej pritegnilo ali vznemirilo. Takšne situacije v oddaji so lahko dobre iztočnice za pogovor z otrokom o najrazličnejših temah (prijateljstvo, odnos do različnih ljudi, pomembni dogodki), tudi takšnih, o katerih se sicer težko pogovarjamo (žalovanje, smrt, ljubezen, spolnost). Iz otrokovega pripovedovanja o oddaji lahko marsikaj izvemo o njegovem doživljanju sveta okoli sebe. V vsakem primeru pa skupno gledanje televizije ter pogovarjanje ob oddaji in kasneje o oddaji pomeni pomembne in dragocene trenutke druženja otroka in odraslega (zlasti staršev). Tako tudi televizija prispeva k ustvarjanju dobrega odnosa med otrokom in starši.

Z razvojem otroka se spreminja priljubljenost žanrov: predšolski otroci in mlajši šolarji imajo najraje animirane filme, kasneje številni dečki radi spremljajo tudi šport in oddaje z veliko akcije, mnoge deklice pa imajo raje zgodbe, ki pripovedujejo o otrocih, družinah … Prav tako se s starostjo občutno poveča možnost sprejemanja informacij, zato otroci vse več časa preživijo ob televiziji. Tukaj je še posebej pomembna naloga staršev, da omejijo čas gledanja televizije oziroma se z otroki dogovorijo, kaj in kdaj bodo gledali, ter da imajo ustrezne (privlačne) predloge za preostali prosti čas.

Otrokom so v oddajah vedno najbolj zanimive teme, ki so osrednjega pomena v njihovem takratnem življenjskem obdobju. Posebej dragocene so izvirne slovenske oddaje, ki otrokom ponudijo znano zemljepisno in kulturno okolje, družinske navade, načine pogovarjanja in reševanja problemov ter domač jezik. Raziskave po svetu kažejo, da otroci, če le imajo to možnost, najraje izbirajo oddaje, narejene v njihovem okolju in jeziku.

Vsaka kakovostna oddaja za otroke skriva v sebi veliko različnih možnosti za delo z otroki in sporočil, ki spodbujajo otrokov razvoj. Kako pa prepoznamo kakovostno oddajo?

Kriteriji kakovostnih oddaj za otroke

Vsebina oddaje mora biti v skladu z razvojnimi značilnostmi in potrebami ciljne skupine gledalcev, ki ji je oddaja namenjena: Različno stari otroci različno dojemajo posamezne elemente oddaje, imajo drugačen humor, drugačen odnos do likov, ki nastopajo v oddaji in drugačna znanja in izkušnje. Oddaja, ki upošteva vse to, bo za otroke določene starosti smiselna, razumljiva in privlačna. Dobre oddaje otroke nagovarjajo na ustrezen način in jim pomagajo, da se v tem dinamičnem življenju lažje znajdejo.

Prepoznavni okvir, ki nudi varnost: Otroci se oddaji popolnoma prepustijo, ko imajo občutek varnosti, ki ga v tem primeru omogočajo jasno definiran začetek in konec oddaje (začetna in končna špica s prepoznavno glasbo), zgodba (ta pa lahko vsebuje presenečenja, ki poskrbijo za razburjenje in navdušenje) in vloge, ki jih imajo v njih glavni junaki. Otroku moramo vedno znova razložiti, da je situacija na televiziji igrana, »kakor da«, in da se glavnemu liku ne more zgoditi nič resnega. Prav to, da se otrok nauči ločiti realnost od izmišljenih situacij, je eden najpomembnejših ciljev, ko se otrok uči gledanja televizije.

Junaki, ki omogočajo identifikacijo: Še bolj kot zgodba so v oddaji pomembni glavni junaki – od njihovega karakterja in vedenja je odvisno, ali jih bodo otroci sprejeli s kritiko ali z navdušenjem. Otroci imajo radi junake, ki so zabavni in zviti, ki vedno najdejo način, da dosežejo svoje, in imajo pri roki vedno kakšen pameten nasvet. Podobno kot v življenju se zdi mlajšim otrokom pomembno, da je tukaj nekdo, ki obvlada situacijo, pa čeprav s svojimi dejanji povzroča zmedo in nered v svoji okolici. Izbira takšnih najljubših junakov je dokaz več, da želijo otroci v oddajah prepoznati situacije, ki se dogajajo tudi njim, in junake, s katerimi se lahko identificirajo: ki so jim podobni, ki včasih naredijo kakšno neumnost in se jim kaj ponesreči, na koncu pa se vse dobro zaključi s pomočjo »domačih« ljudi, ki imajo junaka radi, in ki jih ima on prav tako. Takšni junaki so najbližji otroškemu dojemanju sveta.

Zgodbe, v katerih otroci prepoznavajo vsakodnevno življenje: Pri vseh otrocih so najbolj priljubljene oddaje, ki govorijo o vsakodnevnih dogodkih, ki so otrokom blizu in jih dobro poznajo. Rdeča nit je življenje v družini, med prijatelji in z nekom, ki povzroča preglavice in moti urejeno skupnost. Seveda pa je od načina pripovedovanja zgodbe, strukture celotne oddaje in vedenja njenih junakov odvisno, katera starostna skupina bo določeno oddajo bolje sprejela. Starejši kot so otroci, višja je njihova stopnja miselnega razvoja, večje so njihove zahteve.

Poučni elementi: Poučne oddaje so načrtovane na osnovi razvojnih ali izobraževalnih ciljev. Dobre poučne oddaje nastajajo s pomočjo strokovnjakov, ki poznajo otrokov razvoj in so narejene posebej za otroke; imajo dokumentarni podton v tekstu, z izkušnjami, ki jih otroci lahko dojamejo. Poučne oddaje lahko pokrivajo zelo široko paleto vsebin: znanje, povezano z motoričnimi veščinami in zdravjem, osebne in medosebne veščine, razvijanje pozitivnega odnosa do učenja, razvijanje radovednosti in kreativnosti, jezikovne veščine, spoznavanje literature, osvajanje pojmov, reševanje problemov, vzročnost, števila, spoznavanje narave.

Elementi otroškega humorja: Otroci se tudi ob gledanju televizije veliko smejijo različ- nim stvarem in na različnih mestih. Mlajši uživajo ob burkah in »kravalu«, starejše zabavajo junaki, ki sploh niso junaški, in parodije. Tudi struktura humorja mora biti prilagojena otrokovemu dojemanju. Vsak humor, ki ga ponudimo otrokom, pa zanje ni vedno zabaven. Določene vrste humorja otroci veliko težje prepoznajo ali pa jih sploh ne prepoznajo, si jih napačno razlagajo in se v skladu s tem tudi odzivajo. Prav zaradi tega se lahko zgodi, da pri otroku naletimo na sicer zelo redko vprašanje: »In kaj je tukaj smešno?«

Analiza otroške oddaje

Kot primer kakovostne oddaje za otroke z različnimi elementi, ki vzpodbujajo otrokov razvoj na vseh ravneh, navajamo analizo izvirne slovenske oddaje za predšolske otroke Martina in ptičje strašilo, ki je bila po podatkih Programskega kontrolinga RTV Slovenija v letu 2006 ena najbolj priljubljenih otroških oddaj na Televiziji Slovenija. Štiri sezone oddaje so sestavljene iz več kot osemdeset epizod. V oddaji Živ žav (oddaja z risankami, ki je na sporedu vsako nedeljo zjutraj na TVS 1) je bila vsaka zgodbica razdeljena na tri dele, ki so bili razporejeni med risanke. Enkrat tedensko pa so bile oddaje na sporedu tudi popoldne, med oddajami za predšolske otroke. Sledilo je več ponovitev posameznih serij.

Martina živi v svojem svetu nekje med oblaki, ptičje strašilo z imenom Dečko, pa je njen prijatelj, ki prihaja k njej na obisk s svojega polja. Skupaj sta doživela že marsikatero zgodo in nezgodo, veliko se pogovarjata, razmišljata, igrata, raziskujeta in potujeta. In vedno znova sta vesela, ker sta prijatelja in jima je skupaj lepo.

Vsaka zgodba teče na dveh ravneh: v ospredju je tisto, kar Martina in Dečko počneta (npr. igranje kart, potovanje v Afriko, izrezovanje vzorcev iz papirja), ob tem pa nenehno gradita svoj odnos. Skupaj se veselita in jezita, žalostna sta ali samo zamišljena, skregata se in poiščeta način, da se spet zbližata. S tem otrokom nenehno sporočamo: pri vsaki aktivnosti v dvoje (ali v skupini) je treba skrbeti tudi za odnos.

V vsaki oddaji je veliko elementov, ki vzpodbujajo otrokov razvoj in učenje. Vsak izmed njih ponuja priložnost za posnemanje in s tem učenje, za razmislek o pomenu besed, pojmov in vrednot in za pogovor o temah, ki so otrokom v tem obdobju pomembne.

1. Simbolna igra: Martina in Dečko se igrata, vstopata v nove vloge, si izmišljata nove dejavnosti in potujeta, včasih zares, včasih pa samo v domišljiji. S tem vzpodbujata simbolno igro pri otrocih, ki je v tem obdobju v polnem razcvetu in je pomemben del njihovega razvoja. Otrokom sporočata, da si lahko naredijo Afriko tudi doma, v deževnem nedeljskem popoldnevu.
2. Socialne veščine: Učita se pravilno in vljudno govoriti, lepo jesti in se Pomagata drug drugemu, ko je to potrebno, razveseljujeta drug drugega, ko sta žalostna, in nenehno iščeta načine učinkovitega reševanja konfliktov.
3. Moralne vrednote: Teme oddaj (npr. skrivnosti, opora) ju pogosto pripeljejo do pogovora o pomenu prijateljstva (kdo so prijatelji, kaj vse počnejo prijatelji, zakaj si prijatelji zaupajo skrivnosti), o pomoči, skrbi za drugega (oporo lahko nekomu ponudiš, če mu pomagaš podpreti šotor, ki se podira, opora pa si lahko tudi takrat, ko nekomu v stiski pomagaš).
4. Znanje in spretnosti: Zelo rada se igrata šolo in takrat se učita črke, pišeta številke, računata, preizkušata spomin in naredita kakšen preprost fizikalni ali kemijski poskus. Pogosto se učita različne ročne spretnosti (pletenje, rezanje, oblikovanje), izdelujeta predmete (maske, okraske, lutke) in se preizkušata v gibalnih spretnostih (skakanje, plezanje, metanje žoge v koš).
5. Učenje pojmov: Z igrami se učita števil, gledati na uro, nove besede (slovenske in tuje), ocenjevati dolžino, višino, širino, imenovati barvo.
6. Odnos do narave: V oddajah pogosto nastopajo živali, zanje lepo skrbita in jih na koncu vedno vrneta v tisto okolje, kjer se najbolje počutijo. Dečko zelo veliko ve o rastlinah, posebej o zelenjavi in zdravilnih zeliščih, in s tem seznanja tudi svojo prijateljico.
7. Kulturna vzgoja: Velikokrat bereta, recitirata pesmi iz knjig ali iz glave, sestavljata svoje verze, igrata se gledališče, naredita si kino, gledata slike, rišeta in priredita razstavo.
8. Kulturna dediščina (prazniki, običaji in ljudsko izročilo): Praznovala sta že skoraj vse za otroke pomembne praznike (božič, novo leto, pust, velika noč s pirhi), obujata pa tudi stare, lepe običaje (gregorjevo, kresna noč, praznovanje prvega pomladnega dne). Te vsebine so prav posebej pomembne za prenašanje in ohranjanje kulturne dediščine, ki je mnogi mladi starši niti sami ne poznajo.

Risanke

Otroci v svet medijev običajno vstopajo preko risank. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je risanka žanr, ki je v vsakem primeru namenjen otrokom, pa ni tako. Tudi med risankami je treba previdno izbrati tiste, ki so z vso skrbjo in premišljenostjo narejene za najmlajše gledalce.

Naloga dobrih risank je, da spodbujajo otrokov miselni, govorni, čustveni in socialni razvoj ter učenje. Najpomembnejša kriterija takšnih risank sta kakovostna ilustracija in animacija ter zanimiva, privlačna, zabavna in poučna zgodba.

Dobre risanke vsebujejo vsaj tri osnovne elemente, ki otroke pritegnejo: so zabavne, napete in imajo prepričljive pozitivne junake. Ustvarjalci risank te elemente zelo skrbno vključujejo v vsebino. Otrokom ponudijo smešne besede in besedne zveze, nepričakovane preobrate, nezgode, ki povzročijo splošen nered, in podobne reči, ki so ključne sestavine otroškega humorja. Z ustrezno dramaturgijo vnašajo v zgodbe napetost, spopade med dobrim in zlom, kar vedno poskrbi za vznemirjenje in napeto pričakovanje. In na koncu, vsaka risanka ima pozitivnega junaka ali več junakov, ki se pogumno zoperstavijo močnejšim, večjim in hudobnim, da rešijo sebe, prijatelje ali ves planet. S prebrisanostjo, čarovnijo ali močjo so kos vsem oviram, ob tem ostajajo zvesti svojim staršem ali prijateljem – to so vrline pravih junakov. Risanka, ki učinkovito zajema te elemente, bo pri otrocih prav gotovo naletela na dober odziv, ob tem pa je zelo dobrodošel še kanček fantastičnega, domišljijskega ali čarobnega in nujno srečen konec za glavnega junaka.

Na vprašanje, katere risanke imajo otroci najraje, je nemogoče odgovoriti. Če to vprašanje zastavimo otrokom, dobimo zelo omejen vzorec odgovorov, saj imajo otroci v mislih predvsem aktualne risanke, ki so trenutno na sporedu. Prav tako so tudi znotraj teh risank velike razlike: nekatere risanke ima večina otrok zelo rada, med njimi pa so tudi takšni, ki določene priljubljene risanke sploh ne marajo. Kaj otroke pri risankah pritegne in odbija, se razlikuje od posameznika do posameznika in je odvisno od starosti otrok in spola, pa tudi od zgodbe, ki jo risanka pripoveduje, in junakov, ki v njej nastopajo.

Veliko najlepših risank nastane po že preverjenih in dobro znanih in sprejetih slikanicah in knjigah za otroke. Knjižna podlaga je praviloma vedno zagotovilo za kakovost in uspeh risanke pri otrocih. Pri nas pa je ključnega pomena tudi dobra sinhronizacija, saj je za otroke nujno, da junake razumejo, da le-ti govorijo počasi, razločno in jezikovno pravilno. Tega dela so zmožni samo najboljši prevajalci, z občutkom za lep jezik in otroško dušo ter izkušeni režiserji in igralci, ki pod budnim uredniškim očesom poskrbijo, da je risanka ne le paša za oči, ampak tudi paša za ušesa.

Kot primer navajamo nekaj junakov risank, ki so po podatkih Programskega kontrolinga RTV Slovenija bili v času predvajanja najpopularnejši pri malčkih, vsak zaradi svojih posebnosti in značilnosti. Risanke, v katerih nastopajo, vsebujejo vse, kar smo do zdaj napisali o kakovostnih oddajah za otroke. Upoštevati pa moramo, da so namenjene različno starim otrokom in zato ponujajo vzpodbude za različne razvojne stopnje. Uspešno jih lahko izkoristimo pri delu z otroki.

Prihaja Nodi: Nodi je pravi junak, ki ga otroci obožujejo. Preprost in prikupen je, ima celo vrsto napak in vedno le najboljše namene. Otroci v njegovem vedenju zlahka prepoznajo sebe, hkrati pa Nodi s svojimi posebnimi sposobnostmi izpolnjuje njihove sanje (vozi avtomobil, leta z letalom, ulovi poredna škrata). Lekcije, ki se jih ob svojih dogodivščinah nauči Nodi, so pomembno sporočilo tudi za male gledalce.

Franček: Skrivnost Frančkovega uspeha je v tem, da je, čeprav je želvak, na las podoben vsem petletnikom. Franček otroke popelje v svet, ki ga poznajo, v družino, med prijatelje, v vsakodnevne obveznosti, skrbi in težave, ki jih rešuje, kakor najbolje ve in zna. Tudi zlaže se kdaj in včasih zamudi, noče se naučiti voziti kolesa, ker mu ne gre tako, kot si je predstavljal. Na koncu mu vedno priskočijo na pomoč ljubeči odrasli in prav to otrokom pred ekranom ponuja občutek varnosti in ugodja.

Pika Nogavička: Zaradi dolžine in nekoliko zahtevnejše zgodbe je primerna za starejše predšolske otroke. Privlačna je iz enakih razlogov kot njena knjižna predloga: otrokom uteleša njihove želje, spravi jih v smeh in jim kaže svet z drugačne perspektive, kot so je vajeni. Pikine zgodbe so vir nenehnega čudenja in zabave, hkrati pa daje otrokom priložnost, da razmišljajo o svojih mejah ter pomenu vrednot in družbenih dogovorov.

Podnaslovljene risanke

Včasih je kakšna risanka tudi podnaslovljena. Za otroke, ki še ne znajo brati, je zelo prijetno doživetje ogled podnaslovljene risanke skupaj z odraslimi, ki jim glasno berejo podnapise in so ves čas pri roki za vsa njihova vprašanja. Otroci, ki tekoče berejo, nimajo težav s povezovanjem prebranega besedila in spremljanjem vsebine, raziskave pa so pokazale, da je lahko aktivno spremljanje podnaslovljenih risank učinkovita motivacija za branje in dober način za urjenje branja. Tudi te risanke imajo pogosto osnovo v knjigah, marsikatere celo v stripih, ki so pri starejših otrocih še posebej priljubljeni.

Priredbe in prenosi predstav za otroke

Lutke so vrata v svet kulture, je nekoč dejal veliki slovenski lutkar Nace Simončič. Če otroci že zgodaj vzljubijo to vrsto umetnosti, namenjeno prav njim, bodo tudi kasneje obiskovalci gledaliških, plesnih predstav in koncertov. Žal pa je marsikateri otrok prikrajšan za možnost obiska pravega gledališča za otroke. Za te in vse druge otroke so pomembni televizijski prenosi lutkovnih, gledaliških in plesnih predstav za otroke. Doma jim pričarajo vzdušje pravega gledališča, jim odprejo vrata v svet kulture in jih seznanjajo z vso raznovrstnostjo tehnik in izraznih poetik. Nekaj posebnega so predstave, v katerih nastopajo otroci in spodbujajo svoje vrstnike, da se tudi oni spoprimejo s podobno aktivnostjo.

Poročila

Množični mediji z informacijami bombardirajo tudi otroke. Vse vidijo in slišijo, marsikaj pa težko razumejo. Vrsta raziskav, ki so jih po svetu opravili kmalu po začetku nasilnega ameriškega vmešavanja v Iraku, je pokazala, da otroci želijo, da jih vzamemo resno. Nočejo, da jim prikrivamo stvari, ki se dogajajo okoli njih, želijo biti o vsem obveščeni. Treba pa je poskrbeti, da dobijo informacije na način, ki ga razumejo, da lahko vprašajo stvari, ki jim niso jasne, ki jih skrbijo, da tudi njim strokovnjaki razložijo dogodke, na način, ki jim je blizu. Tako si bodo lažje ustvarili svojo sliko o svetu okoli njih.

Video kasete in dvd-ji

Med medije, ki spremljajo televizijo, sodijo tudi video kasete s posnetimi oddajami, v zadnjih letih pa smo priča pravemu razcvetu dvd-jev, nosilcev slike in zvoka, ki so že skoraj popolnoma nadomestili video kasete. Tudi rokovanja z njimi je otroke treba naučiti, pri izboru vsebin, ki jih bodo otroci gledali, pa veljajo enaka priporočila kot pri izbiranju televizijskih oddaj. Vsebine morajo biti kakovostne in primerne za otroke določene starosti. Naj ne bo otrokom in staršem vodilo količina dvd-jev na polici, temveč resnično premišljen izbor risank, oddaj in filmov na njih.

Televizija in knjiga – nasprotnici ali zaveznici?

Televiziji pogosto očitajo, da otroci s pogostim spremljanjem televizijskih vsebin zanemarjajo branje, ki od njih zahteva aktivno miselno udeležbo; gledanje televizije pa naj bi bilo zgolj pasivno spremljanje ponujenih vsebin. Gre za različna medija, od katerih ima vsak svoje prednosti in pomanjkljivosti. Raziskave so pokazale, da je televizija lahko, seveda  ob ustrezni uporabi, tudi pripomoček za širjenje bralne kulture, popularizacijo branja, knjig pesnikov, pisateljev in drugih literarnih ustvarjalcev. Zanimiva televizijska oddaja je lahko spodbuda za iskanje novih informacij in novih znanj s pomočjo poučne literature, enciklopedij, leksikonov ipd.

Najprikupnejši junaki risank so najprej zaživeli v slikanicah in knjigah in šele nato pogumno zakorakali na televizijo. Naj naštejemo le nekaj primerov: Minka, ki jo je v knjigah ustvarila Lucy Cousins, pa Nodi iz knjig Enid Blyton, prijazni Medvedek izpod peresa Maurica Sendaka, Zgodbe starega medvedka Jane Hissey, navihani Franček, ki sta si ga izmislili Paulette Bourgeois in Brenda Clark, očarljivo Trnovo robidovje Jill Barklem, junakinja Astrid Lindgren Pika Nogavička in večno aktualne Grimmove pravljice. Strokovnjaki ugotavljajo, da v času, ko je na sporedu določena risana serija, otroci pogosteje posegajo tudi po njeni knjižni predlogi.

Odgovornost za učinke televizijskega medija na otroke je razdeljena med oboje, odrasle, ki odpirajo otroku vrata v svet medijev, in tiste, ki oblikujejo programe za otroke. Ustvarjalci teh programov se morajo zavedati svojega dela odgovornosti, da otrokom ponudijo dobre oddaje, ki jih nagovarjajo na ustrezen način in spodbujajo njihov celovit razvoj. Naloga staršev, starih staršev in vzgojiteljev pa je, da se o televizijskih vsebinah z otroki pogovarjajo in skušajo preprečiti popolnoma naključno gledanje televizijskih oddaj. Otroci potrebujejo pomoč odraslih, da se naučijo pravilno in kritično sprejemati, izbirati in vrednotiti medijska sporočila.